Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Apokrifna besedila so spet spregovorila

Z veliko medijsko pozornostjo je ameriška družba National Geographic 6. aprila v Washingtonu predstavila zgodnjekršcanski rokopis v koptskem jeziku, ki se konca za besedami Evangelij po Judu.

V trenutku so svet obšla porocila z bombasticnimi naslovi kot so "Juda, od podleža do heroja", "Juda, izdajalec ali odrešenik", "Juda, resnicni Jezusov ucenec", "Judova rehabilitacija" in podobni. Ni se zgodilo prvic, da je odkritje nekega prastarega rokopisa pretreslo medijski svet in napovedalo revolucionarne spremembe v verovanju. Spomnimo se odkritja Kumranskih rokopisov ob koncu druge svetovne vojne in njihove popularizacije v našem prostoru konec šestdesetih let, ko so nam dokazovali, da je bil Jezus esen in samo eden izmed mnogih družbenih reformatorjev. Nekaj let kasneje je prišlo do odkritja cele knjižnice gnosticnih spisov v egiptovskem Nag Hammadiu z znamenitim Tomaževim evangelijem. Tudi se ne dogaja prvic, da ob tem kdo namiguje, kako je Cerkev prikrivala te dokumente in vse do konca skušala prepreciti njihovo objavo, ker bi lahko nova dognanja zamajale njene temelje in bi morala spremeniti svoje ucenje. In lahko smo tudi prepricani, da se bodo zelo hitro našli tudi strokovnjaki tipa Dan Brown, ki bodo iz Judovega evangelija naredili prvovrstno tržno uspešnico. To v casu, ko so ljudske množice ponovno željne duhovno nenavadnega in paranormalnega, ko doživljajo milijonske naklade zgodbe, kjer je meja med fiktivnim in zgodovinskim blestece zabrisana, ne bo pretežak posel.

Judov evangelij zavraca Boga Stvarnik

Za kakšen pušcavski dokument torej gre, ki je prav v velikonocnem casu dvignil toliko prahu? Odkritje seže nazaj v leto 1978. V votlini blizu mesta El Miny v srednjem Egiptu je bil najdem v usnje vezan kodeks iz 66 papirusov, ki pa so bili zdrobljeni na preko tisoc koškov. Minilo je skoraj dvajset let, da je najdba preko razlicnih prekupcevalcev prišla v roke strokovnjakom, ki so prepoznali njeno vrednost in uspeli fragmente rekonstruirati. Kar nekaj let je ekipa številnih vrhunskih znanstvenikov pod pokroviteljstvom švicarske fundacije za starodavno umetnost v Baslu in ameriške družbe National Geographic proucevala fragmente in leta 2005 objavila prve rezultate. Kodeks, v katerem je poleg rokopisa Judovega evangelija še apokrifno Petrovo pismo Filipu in Jakobova apokalipsa, izvira iz 4. stoletja in gre za koptski prepis grškega originala iz sredine drugega stoletja. Vecina je prepricana, da gre za najdbo do danes izgubljenega Judovega evangelija, ki ga ok. leta 180 omenja škof Irenej iz Lyon v svojem spisu Adversus haereses (Proti krivoverstvom). Škof Irenej svari pred krivoverskim gibanjem gnosticne locine "kajnovcev", ki zavraca vero v Boga Stvarnika in zagovarja princip radikalnega dualizem med duhovnih in telesnim. Locina vidi utelešenje tega nasprotja prav v sporu med Kajnom in Abelom. V svojem nauku so povelicevali Abelov umor kot dejanje osvoboditve in razsvetljenja. V tem okolju je nastal tudi Judov evangelij. Gre za tipicen gnosticen spis, ki je nastal v poapostolski dobi in vidi v Jezusu predvsem razsvetljenca, ki prinaša odrešilno spoznanje o osvoboditvi od vsega materialnega in telesnega. Kot drugi gnosticni spisi tudi Judov evangelij odklanja Staro zavezo in vero v Boga Stvarnika.

Šestdeset apokrifnih evangelijev

V drugem stoletju sicer še ni bilo uradnega seznama navdihnjenih novozaveznih knjig, vendar so se že oblikovali kriteriji, ki so locevali pristne od nepristnih spisov. Knjige, ki so jim kristjani priznavali navdihnjenost, so morale nastati v casu življenja apostolov in biti napisane v duhu apostolskega izrocila. Srcika tega izrocila je bilo oznanilo o božjem uclovecenju v 2 Jezusu Kristusu, o njegovem nauku, ki je najbolj povzeto podan v govoru na gori, o njegovem odrešilnem trpljenju in povelicanju. Že v petdesetih letih prvega stoletja svari apostol Pavel Galacane, naj ne nasedajo kakšnim drugacnim naukom o Jezusu, kajti "tudi ce bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugacen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet" (Gal 1,8). Vse od drugega stoletja naprej je Cerkev prepricana, da samo štirje evangeliji - torej Matejev, Markov, Lukov in Janezov - izpolnjujejo merila navdihnjenosti in vsebujejo verodostojno Jezusovo oznanilo. Spise, ki so nastale zunaj apostolske dobe in si pridevajo svetopisemska imena, imenujemo apokrife (gr. aporypto - skrivam, tajim). Danes poznamo že vec kot šestdeset takšnih apokrifnih evangelijev, med njimi npr. Tomaževega, Jakobovega, Petrovega, Barnabovega, Marijinega in druge, ki kažejo na pestrost poapostolskega kršcanskega izrocila.

Labirint gnosticnih naukov

Tudi apokrifni Judov evangelij ima vse znacilnosti gnosticnega gnosticnega spisa. Napisan je v obliki dialoga med Jezusom in njegovim ucencem Judom, ki je predstavljen kot njegov ljubljeni ucenec. Jezus želi samo njemu razodeti resnice, ki morajo ostati drugim prekrite. Juda je med vsemi ucenci najbolj razumen in je edini sposoben razumeti pravo resnico odrešenjskega dogajanja, ki je v osvoboditvi od vsega telesnega. Po Judovem evangeliju zato Jezus sam pooblasti Juda, da ga izda v smrt in ga s tem osvobodi vsega cloveškega in materialnega. Tako postane Juda božje orodje odrešenja, ki pripomore k zmagi dobrega nad zlom. Po gnosticnem nauku lahko Jezus svoje božansko poreklo resnicno spozna in ga zaživi šele takrat, ko njegovo telo na križu umre. To je seveda popolnoma sprevržena zgodovinska in evangeljska podoba tako Jezusa kot Juda. Za judovsko-kršcansko tradicijo pomeni odrešenj osvoboditev celotnega cloveka in vsega stvarstva. Kristus je iz mesa in krvi izvršil odrešenje cloveka in mu ustvaril novo telo. Eden izmed glavnih prevajalcev tega apokrifnega spisa, švicarski koptolog Rodolphe Kasser je preprican, da je avtor t. i. Judovega evangelija zelo dobro poznal kanonicne evangelije in ni imel namen zanikati Jezusove zgodovinske zgodbe, pac pa izzvati gnosticno preobrazbo kršcanstva. Odlocil se je za pot popolne negacije temeljnih kršcanskih izjav o Jezusovem božanstvu, o njegovem oznanilu ter o njegovi odrešilni smrti križu in vstajenju.

Fiktivna podoba Jezusa in Juda

Bralec bo tako lahko že po prvem branju Judovega apokrifnega evangelija ugotovil, da ni spoznal nicesar novega o Jezusu in o Judu. Spis namrec ne govori o evangeljskem Jezusu in o zgodovinskem Judu, temvec o nekih fiktivnih podobah, ki so sad cloveškega iskanja odgovorov na vprašanje trpljenja in smrti, greha, krivde in osvoboditve. Hkrati se izkažejo za neopravcena in napacna pricakovanja, da bo odkritje Judovega apokrifa prispevalo k spremembi odnosa do Judove krivde in do Judov nasploh. Prof. Gregor Wurst, ki je prav tako sodeloval v ekipi prevajalcev Judovega apokrifa je pravilno ugotovil, da kršcanstvo ne potrebuje Evangelija po Judu, da bi opravilo z antisemitizmom. Potrebuje pa vsakodnevno pripravljenost vsakega njenega clana na spreobrnjenje. Demoniziranje Juda kot izdajalca in pohlepneža ter Judov kot morilcev Božjega Sina se ne napaja iz evangelijev, temvec iz cloveških ideologij, ki so pripravljene za svoje interese zlorabljati karkoli in jim ni svet ne clovek in ne Bog. Kar kristjani potrebujemo je poglobljena želja odkrivati Sveto pismo tako z vero kot z razumom, tako po crki kot po Duhu. Samo ponižna pokoršcina navdihnjeni Božji besedi lahko cloveka obvaruje pred napuhom razuma in življenja ali pred obupom krivde in smrti.

Back to top