Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Grško biblično besedilo je znanstvena podlaga za razlago Nove zaveze

Besedilo stoji v "kritičnih" izdajah besedila; to so izdaje, ki so izdelane na podlagi primerjave starih rokopisov. Pri tem uporabljajo izdajatelji izkušnje in "kritično" delo več stoletij. V današnji razlagalni znanosti uporabljano besedilo je bilo po upoštevanju vseh do danes znanih bibličnih rokopisov (za Novo zavezo preko 3000) pripravljeno in objavljeno.

Besedilo stoji danes v treh izdajah:

  • The Greek New Testament. Hrsg. v. K. Aland, M. Black, C. M. Martini, B. M. Metzger, A. Wikgren, New York/London 3. izd. 1975.
  • Novum Testamentum Graece. Hrsg. v. K. Aland, M. Black, C. M. Martini, B. M. Metzger, A. Wikgren. Textkritischer Apparat von K. und B. Aland, Stuttgart 26. izd. 1979 (Ta izdaja stoji tudi grško-latinsko in grško-nemško).
  • Novum Testamentum Graece et Latine. Grški tekst in tekst Vulgate in Neovulgate. Hrsg. v. G. Nolli, Vatikan 1981.

Stari biblični prevodi

Najprej je treba iz stvarnih razlogov omeniti še dva pomembna prevoda.

  • Septuaginta (razlaga sedemdesetih mož; LXX) je prevod Stare zaveze, ki je bil narejen za grško govoreče Jude na področju Aleksandrije v Egiptu. (11) Septuaginta je nastala med 280-150 pred Kristusom. Po legendi je bila prevedena od 70 mož. Septuaginta je bil merodajni prevod SZ v času pisanja NZ. Na široko je bila uporabljana tudi v liturgiji prvih krščanskih rodov in se nahaja v mnogih navedkih SZ v NZ.
  • Vulgata (Vg) je latinski prevod cele Biblije. Večinoma se steka k Hieronimu (umrl 420 po Kristusu). Po naročilu papeža Damaza I. je Hieronim prevedel najprej evangelije, nato hebrejsko Staro zavezo in ostale dele Nove zaveze. Vulgata ostaja merodajni latinski prevod Svetega pisma za cerkveno uporabo. Tridentinski koncil je leta 1546 razglasil njeno besedilo za pristno besedilo Svetega pisma: vsi katoliški prevodi so se morali ujemati z Vulgato. Pod Pijem X. je bil leta 1907 začet pregled besedila Vulgate. Pavel VI. je leta 1969 postavil za to novo komisijo, ki je leta 1977 končala svoje delo. Leta 1979 je bila objavljena Neo-Vulgata, katere besedilo je papež Janez Pavel II. razglasil kot uradno besedilo za uporabo Svetega pisma v liturgiji.

Sodobni prevodi

Z ozirom na vsak prevod, še posebej pa v sodoben jezik, je treba omeniti, da besedilo v njegovi učinkovitosti oslabi in v postopku prevajanja izvirno besedilo že razlaga. To pa zato, ker jeziki v njihovi izrazni mnogoterosti niso istovetni in so možnosti prevajalca zato omejene. Zamik v prevodu je večji, kadar prevodni postopek sega čez jezikovne družine, kulturna območja in zgodovinska obdobja. Na to je treba misliti, ko biblična znanost tudi danes vedno znova sili v ukvarjanje z izvirnim besedilom. Vsekakor so radovednemu bralcu zelo dobri prevodi na razpolago:

V nemškem jezikovnem prostoru je bil leta 1979 objavljen "Einheitsübersetzung der Heiligen Schrift. Das Neue Testament" (1980 je sledila izdaja prevoda Stare zaveze). Tako je bilo dvajsetletno delo končano in je iz izvirnih besedil bil narejen nemški prevod Biblije za celotno jezikovno področje s kar najbolj širokim skupnim ekumenskim delom. Fuldaerska škofovska konferenca je leta 1961 potrdila ta načrt in leta 1962 povabila tudi avstrijske in švicarske škofe k sodelovanju. Tako je bilo pomembno naročilo koncila sprejeto v nemškem govornem področju.

"Enoten prevod" ni dobesedni prevod; usmerjen je bolj k lepemu jeziku. Z ozirom na veliko zemljepisno raztresenost je bilo treba skleniti nekaj popustitev, ki vedno dajejo povod za grajo. Pomen tega prevoda ni v tem, da bi bil to najboljši ali edini v nemškem jezikovnem prostoru; pač pa je to prevod, ki je namenjen predvsem za cerkveni uporabo Svetega pisma, posebej za liturgično oznanjevanje in katehezo. V tem pogledu mu je kljub drugim prevodom treba dati prednost.

Noben prevod ne more nadomestiti grškega izvirnega besedila Nove zaveze. Za nemško govorečega pa kljub temu kar najbolj natančno delo z Biblijo, je uporaba dobesednega prevoda zaželena, tudi če gre ta oblika prevoda na račun lepega jezika. Ta čas sta na razpolago dva takšna prevoda:

  • Münchener Neues Testament. Studienübersetzung. Hrsg. v. J. Hainz, Düsseldorf 2. Aufl. 1989. Ta prevod daje izvirno besedilo Nove zaveze po pravilu: "Grško, kolikor je mogoče, nemško, kolikor je potrebno". To je dobra osnova za vse, ki nimajo nikakršnega znanja
  • Das Neue Testament. Interlienarübersetzung Griechisch- Deutsch. Übersetzt von E. Dietzfelbinger, Neuhausen 2. Aufl. 1987. Ta prevod ne daje usklajenega pravilnega besedila v nemškem jeziku, temveč vedno pod grško besedilo postavljen prevod posameznih besed. Od bralca zahteva vsaj temeljno znanje grškega jezika, kakor tudi sposobnost, da s pomočjo prevedenih pojmov oblikuje besedilo.

Back to top