Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

 

 Biblično romanje z duhovnimi vajami v Sveti deželi

od 15. do 22. marca 2019

»Prepeljimo se na drugo stran!« (Mr 4,35b)

 

Z Jezusovim povabilom svojim učencem, naj se po bogatem dnu učenja ob jezeru odpravijo »na drugo stran« (Mr 4,35), se je tudi naša skupina petdesetih romarjev, sestavljena iz udeležencev biblične šole Evangelii gaudium in še drugih učencev Božje besede, odpravila na pot odkrivanja skrivnosti petega evangelija. Brali smo ga ob pomoči profesorja Maksimilijana Matjaža ter pod skrbnim vodstvom neutrudnega narodnega komisarja za Sveto deželo p. Petra Lavriha. Odkrivali smo Besedo, kot jo opisujejo sveti pisatelji, topos zgodovinskih prič in preko tega tudi našo duhovno resničnost. Pustili smo se voditi, taki kot smo, realnosti dogodka, besedi, kraju, prijateljem, sopotnikom, Duhu. Ob branju Besede in naše lastne zgodbe, se da razumeti, da že sama konkretna odločitev za romanje in koraki do njene izpeljave v velikem zaupanju, lahko pomenijo korak in začetek poti na drugo stran. To je: od mojih predstav in misli, k temu, kar je večje in onstran, v Božji želji in misli. Vsak odlomek Svetega pisma in korak na poti Dežele, želi romarja notranje povezati, spodbuditi k spremembi, vrniti življenje, ga postaviti v odnos, odpreti za novo…

Romanje, spokorno delo, napor in milostni dar, ni sestavljeno samo iz prvega in vseh naslednjih korakov, ampak tudi že iz priprave in hrepenenja po njem. P. Jože je zapisal: »Priprave na romanje sem se lotil z veliko željo, da bi se še bolj osebno srečal z Jezusom: tako telesno, duševno in duhovno, zato sem si zadal več fizične askeze, več branja Božje besede in študija hebrejskega jezika ter svetih krajev… V sebi sem že dolgo gojil to tiho tlečo željo, da bi še enkrat, predno odidem s tega sveta, smel hoditi po stopinjah našega Gospoda, zreti njega, ga poslušati čisto od blizu, vonjati in okušati njegovo milino in se dotikati in poljubljati kraje, kjer je on hodil, delal, govoril, oznanjal najlepšo vest o Božjem Kraljestvu.«

Tako tudi ta zapis za romarje, kot spomin na našo skupno pot, in za prijatelje kot pričevanje in spodbuda - za romanje po Duhu skozi vsakdan.

 FL85473

petek, 15. marec

Zbiramo se na Letališču Jožeta Pučnika na Brniku, znani in malo manj znani obrazi: mladi in malo manj mladi, 12 duhovnikov, redovnica in laiki…

Cela zgodba pa se je začela že precej prej, v Božji zamisli in po spletu različnih dogodkov, ki so navdihnili odločitev in omogočili njeno izpeljavo. Kolikor ljudi, toliko zgodb, za katerimi je že moč slutiti Božjo roko. Nekaj sem storil sam, a pravzaprav je mnogo tega bilo čisti Božji dar. Podamo se na pot za Darovalcem in njegovo Besedo: na drugo stran!

Po mirnem letu v Istambul in lepem podaljšanem sončnem zahajanju prispemo na Letališče Ben Hurion v Tel Avivu in se nato z avtobusom pozno zvečer naselimo v Nazaretu. 

 FL85420foto Ferdo Lah

Večerna maša v kapeli hotela.  Mt 5,20-26. Iti na drugo stran. Romanje je spokorno delo. »Če naša pravičnost ne bo obilnejša…« Na oltar položimo tudi svojo nemoč. Najtežje je stopiti na drugo stran sebe. Kaj bi to pomenilo zame: na drugo stran?. Sveti Jožef je bil prvi med pravičnimi. Naj nam bo vodnik in priprošnjik na tem romanju in na poti k večji pravičnosti.

 

sobota, 16. marec

Mrzel deževen dan malo prikroji dogajanje. Začnemo z osebno molitvijo v cerkvi Marijinega oznanjenja v Nazaretu. Katero Besedo mi daješ, da bi jo slišal, sprejel, varoval, negoval in ji dal meso? Kako moje odločitve odmevajo v čas?...

 FL85451foto Ferdo Lah

Maša v cerkvi sv. Jožefa. Med pridigo ob Mt 1,18-25 nam je položeno v srce, naj bomo pozorni na Boga, ki preseneča. S tem nas vodi stran od svojih načrtov k Njegovim. Tako mi je dana prilika, da se odtrgam od sebe, kar je včasih zelo težko in zahteva tudi kri. Vzornik nam je sv. Jožef. Svetopisemski pisatelj ga imenuje: pravični. »Če vaša pravičnost ne bo večja kot pismoukov in farizejev…« (Mt 5,20) Če bo oklep za mojo varnost; če bo plašč, v katerega se skrijem, ne bo Življenja. Spodbuja nas, naj ne dajemo prehitrih in površnih odgovorov, ampak si upamo boriti z Bogom in Besedo, ki prevrača mojo misel. Glavni igralec v Jožefovi (in naši) zgodbi ni on, ampak Sveti Duh, ki daje Ogenj, Toplino, Luč, Življenje in povezuje v občestvo. Jožef je dogodke sanjal, nato pa vstal in storil, kot je razumel. V veri,  ne iz svoje moči. Važno je, da ostajam pri Besedi: odlomku, stavku ali pa morda nazadnje samo pri eni Besedi, ki jo globoko dojamem v povezavi z mojo potjo. Pomembno je zapisovati to, zbirati pozitivni spomin. Telo bi si itak samo od sebe zapomnilo samo slabe situacije in dogodke, ko se mora braniti. 

Odhajamo dalje in se oziramo na Seforis, mesto blizu Nazareta, kjer sta Jožef in Jezus tesarila, morda pa je bil to tudi Marijin rojstni kraj. 

Prispemo v Kano v Galileji, ki je zdaj avtohtono palestinsko in večinsko muslimansko mesto.

Kafr Kana

 

Jn 2,1-11. Okvir zgodbe je svatba, ki opisuje podobo odnosa med Bogom in človekom. Hrepenenje in veselje.

Tam je Jezus storil prvo od znamenj, ne čudež! Srečamo se s podobo praznih kamnitih vrčev. Kamnite -  pravoveren Jud pomisli na kamnite Mojzesove table in 10 Božjih besed (zapovedi). Dejstvo je bila izpraznjena vsebina teh na tablah zapisanih Besed. Stiska na svatbi. Mati je med ljudstvom, vidi. »Eno ti manjka«. Ves naš problem je dostikrat, da se niti ne zavedamo, kaj nam manjka. Marija pa vidi, to ojača in prinese pred Gospoda. Lahko nam pomaga odkriti, kaj je tisto, kar nam manjka. Na videz grobo je zavrnjena. »Kaj je mani in tebi žena? Moja ura še ni prišla…« A je to ne ustavi. Marija potem na svatbi ne tečnari več. Svoje je naredila, naprej prepusti Sinu: »Karkoli vam poreče…«. Spodbuja k zaupanju, k poslušnosti. Kar si slišal, stori… Stali so tam, veliki kamniti vrči v namen judovskega očiščevanja, a v njih niti vode ni bilo. Delamo, a ni zagona, veselja, življenja. Beseda sama ne rešuje. Treba je vrče napolniti z vodo (Rim 12): s tem kar imaš in kar si, šele potem lahko v veri zajemaš in okusiš vino, prideš do sadov, za katere veš zagotovo, da niso iz tvoje moči. »Strežniki, ki so vodo zajeli, pa so vedeli…«

 

vihar na morju

Spuščamo se v Šaronsko in Turonsko dolino, s 450 m nadmorske višine, kjer je Nazaret, na 212 m pod morsko gladino, do Galilejskega oz. Genezareškega jezera - morja, in se damo peljati okrog, da doživimo njegovo razsežnost. Danes res deluje kot morje - viharno in grozeče. "Morje" - jezero, po katerem so se vozili s te na ono stran: morje, dolgo 21 km in široko 12 km (Jn 21,21!), včasih prizorišče hitrih vremenskih sprememb, viharjev. Mesto ribarjenja, za preživetje tamkajšnjih prebivalcev.

Vrstijo se poznani kraji: Magdala, Betsajda, Gerasa, Tabga, Kafarnaum, … Jezusova ljubljena dežela. Rodovitna, zelena, sedaj spomladi z rumeno cvetočimi poljanami, nasadi, žitnimi polji. Galileja, kjer je na obalah in ob njih, Jezus hodeč učencem govoril prilike in jih razlagal. 

Polja, travniki polni rož, zeleneče žito, ljubljena dežela. Jezus je hodil od vasi do vasi in učil množice v prilikah, a »svojim učencem je posebej vse razlagal.« (Mr 4,34). »Prepeljimo se na drugo stran!« pomeni tudi, da se je Jezus z učenci namenil v Geraško deželo, v poganske kraje. Mr 5,1-19. Na drugo stran: v kraje, kamor nočemo. Tam ni po naši meri, tam so pogani, tam je svinjsko, tuje, nečisto. Tja se mi ne zdi vredno iti, s tem se ne bom ukvarjal. Kača, ki nas skuša. Sem jaz merilo, jaz predpisujem pomen? …In sem jaz bog? Po mislih kača skuša razdreti odnos in rušiti, me veže na logiko sposobnosti, mesa, me peha v osamo in v jezo nase in na takega »Boga«.

Tako se sklene naš prvi dan v deželi 5. evangelija! Bogat in res milosti poln!

 

nedelja, 17. marec

»Prepeljimo se na drugo stran!«

Na avtobusu molimo hvalnice in poslušamo Besedo: Mr 4,35. Nočemo na drugo stran. Tam ni po naši meri, tam so pogani, tam je svinjsko. To ni vredno, s tem se ne bom ukvarjal. Kača, ki nas skuša. Sem jaz merilo, jaz predpisujem pomen? …In sem jaz bog? Kača skuša razdreti odnos in rušiti, me veže na logiko sposobnosti, mesa, v osamo in v jezo nase in na takega »Boga«. Iti preko, čez, je vabilo, da bi naredil en korak več, ne iz sebe, iz Boga! Logika blagrov na gori ni iz logike pravičnosti in zapovedi, ampak preprosto logika zaupanja, vere odprtosti d(D)rugemu. Bistvo Boga je po evangelistu Janezu Beseda. Bog želi komunikacije s človekom. Zato si naredimo spisek besed, ki nagovorijo. Saj tako na morju življenja ne bom sam, ampak v čolnu z Jezusom, ki je varnost. Nevarnost je namreč, da Božje kraljestvo v blišču in hrupu sveta spregledamo, ker je vse od sveta bolj mamljivo in vidno.  Božje kraljestvo pa je skrito in ga je treba iskati, odkrivati. Kot se osvaja ljubljeno osebo. Počasi. Zanjo je treba imeti čas, pozornost, videti in se potruditi, sprejeti s srcem.

 

cerkev primata 1

Ob jezeru je cerkvica Petrovega Primata, na skali. Mt 16. »Kaj pa vi pravite, kdo sem? Ti si Mesija, Božji sin. Oče ti je to razodel. Ti si Peter, skala.« Mr 8,27. Peter, tako človeški. »Učil jih je, da gre v Jeruzalem«. Jezus, obseden si, ne smeš tja dol! Jezus Petru: »Poberi se, za menoj, ker ne misliš po Božje!« Po človeško, Peter, ne boš mogel voditi. V Jeruzalemu se je ta skala in njegova odločitev, da gre z Njim v smrt, razdrobila v pesek.  Bog ni zidal na Petrovi osebi, volji, želji, zagnanosti, odločitvi. Zidal je na skalo svoje ljubezni. Peter, ne zidam na tebe. Ni ti treba nositi te odgovornosti. Temelj je Kristus, Ljubezen, ki ostane, tudi, ko ga 3x in več zatajiš. Jn 21. Na to ljubezen, se zida Cerkev. In stoji kljub vsem škandalom in slabotnosti.

 FL85691

foto Ferdo Lah

V tišini premišljujemo, naberemo nekaj školjk na obali in se od jezera odpravimo na Goro blagrov, s katere lahko jezero s pogledom zaobjamemo skoraj v celoti. Osmerokotna cerkev stoji na tako lepem mestu! Pri maši pridigar razlaga: »Blagor = veseli se…«. Ti, ki si v srcu poslušal, sprejel in ohranil to veselje. Beseda blagrov, je beseda, ki je ne razumeš v glavi, a če jo sprejmeš v veri, deluje, ustvarja, rešuje, oživlja, spreminja. In je lahko veselje v žalosti, moč v nemoči. Blagor vam zdaj! Glavni greh je nezaupanje. Da ponujenega ne sprejmem in ostanem v odporu, zaporu, sam. A Jezus in Beseda želita voditi ven. Prosimo za milost, da bi Beseda prodrla in vstopila v srce. »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen«.

Iti preko, čez, je vabilo, da bi naredil en korak več, ne iz sebe, iz Boga! Učence je peljal na Goro blagrov. (Mt 5,1-12) Logika blagrov ni iz logike pravičnosti in zapovedi, ampak preprosto logika zaupanja, vere odprtosti d(D)rugemu. 

Nevarnost je namreč, da Božje kraljestvo v blišču in hrupu sveta spregledamo, ker je vse od sveta bolj mamljivo in vidno.  Božje kraljestvo pa je skrito in ga je treba iskati, odkrivati. Kot se osvaja ljubljeno osebo. Počasi. Zanjo je treba imeti čas, pozornost, videti in se potruditi, sprejeti s srcem.

Bistvo Boga je po evangelistu Janezu Beseda. Bog želi komunikacije s človekom. Zato si naredimo spisek besed, ki nagovorijo. Saj tako na morju življenja ne bom sam, ampak v čolnu z Jezusom, ki je varnost..

Smo v bližini Tabge, kraja pomnožitve kruha. Mr 6. Dostikrat smo kot učenci  na jezeru, ki se mučijo z veslanjem in Ga v realnem življenju ne prepoznamo, ko gre mimo.

Dalmanutha I

V Kafarnaumu je bilo Jezusovo središče, kamor je prihajal in odhajal, ko ga v Nazaretu niso sprejeli. Po stopnicah se vzpnemo v betonsko cerkev nad ostanki Petrove hiše, ki je obdana z osmerokotnim bogoslužnim prostorom, kjer so se že kmalu v 1. stoletju zbirali kristjani in kasneje še nadgrajevali prostor v bizantinskem slogu. Tu je ozdravil Petrovo taščo in v sinagogi obsedenega. Mr 1, 21- in naprej. Demoni so ga poznali, a potrebno je nekaj več, kot le poznati. Jezus se je dotikal nedotakljivih in s svojim ravnanjem nenehno prehajal na drugo stran pravil, ki so se jih držali uradni predstavniki shodnice. Želi izgnati vse, kar se postavlja med Boga in človeka. Mr 10,45. Prišel je kot »služabnik, da bi stregel in dal življenje, ne da bi se mu streglo«.

Blizu je kafarnaumska sinagoga iz belega marmorja in ostanki drugih hiš. Judje so takrat živeli v pričakovanju novega Elija. Mesija, ki bo posegel v zgodovino z močjo, ali preko znamenj.

Capernaum 1

Jn 6. Gospod razlaga, pripravlja in govori o tem, da je kruh in meso za življenje sveta. Niso razumeli, tudi mi pravzaprav ne. Vznemirjenje in godrnjanje ob takih besedah. »Ali hočete tudi vi oditi?«   Kaj me pripravi do tega, da se iz navdušenja moja duša ohladi in sprevrže v odpor? In bi ga kar vrgli iz mesta in iz življenja, v prepad. Globina je prav grozljiva in pogled sega na široko in daleč.

»Mnogokrat in na mnogotere načine je Bog nekdaj govoril... Slednjič te dni, nam je spregovoril po Sinu« in na način sina. Kot način, kako naj grem k Bogu. Mlajši in starejši sin. Bogati mladenič Mr 10. Kaj mi manjka, kako da ne morem Boga sprejeti kot Očeta.

Petrova riba, pa tudi malica iz popotne torbe na pomolu jezera tekneta, zaradi zavedanja kraja in občestva.

Odpravimo se dalje. Nekdaj je Sirija segala prav do obale jezera. V 6 dneh so julija 1967 Izraelci zavzeli širok pas in na zasedenih ozemljih Golanskega višavja potekata dve meji, vmes mednarodne sile in minska polja. Planota na 800m, višine, vodni bazeni, travniki, njive, namakani nasadi. Iščemo starodavno Gamlo, kjer so se goreči Judje zbirali v pričakovanju skorajšnjega Mesijevega prihoda. Verjetno je tukaj tudi Jezus kdaj molil z njimi. Žal ga niso prepoznali. A njihove vere ni mogel uničiti še tako brezobzirni rimski teroro.

gamla synagogue

Mr 1,15. »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se«.

Spreobrnite se  povsem okrog oziroma: prej si delal tako, zdaj moraš drugače. N

Po zelo strmo ovinkasti cesti se spuščamo v dolino jordanskega pritoka Jarmok. In se ne moremo načuditi lepoti: pogrnjeni bregovi z zeleno, rumeno in rdečo. Soglasno sklenemo: vredno je napraviti nekaj fotografij.

maheront 0

 

Bog kliče vedno naprej. Postavlja me na pot naprej, preko! Preko mojih misli in prizadevanj. Kar pomeni proces osvobajanja, izpuščanja.

Mr 2,1-12. Ne vemo, kaj je govoril in kaj je učil. »Odpuščeni so ti grehi.« Si osvobojen greha. Želi, da sebe prepoznaš kot sina. Da se odpre to, kar postavlja oviro med tebe in Boga. Odpre streho, odpre pogled.

 

 

ponedeljek, 18. marec

Zjutraj se namenimo na goro Tabor, peš. Mr 8. Čudežna pomnožitev kruha in košare ostankov. 7 hlebov med 4000 ljudi in pobrali so 7 košar koščkov. V Galileji Jezus govori, uči, sprašuje in razlaga. Mi vržemo mreže tja, kjer pamet govori, da se splača. Pa pride nekdo, ki ni ribič, vendar ima vpliv na vsakdanje življenje in jih uči, kako se lovi, živi in umre. Prerekajo se, da nimajo kruha v čolnu. »Ali se ne spominjate…«. Kaj vse sem vam že dal… »Kaj še vedno ne razumete?«. Farizejski in Herodov kvas. Ti verjamejo vase, ga preskušajo, zahtevajo znamenja, da bi nadomestili vero. »Varujte se!« Temu provokativnemu rodu znamenje ne bo dano. Peljemo se na drugo stran.

Mount tabor 2

Tabor je najvišja točka ljubljene dežele. Kje je kruh zame, ki je tako majhen, da ga niti ne opazim? Gospod ne da odgovora. Pri bistvenih vprašanjih srca ni koristno, da bi dal odgovor. Tak učitelj bi ukradel in prikrajšal za odgovore srca. 

Prispeli so v Betsajdo. Sreča »slepega in ga povede ven iz vasi«, v samoto in ga postopoma ozdravi. Gre za opis našega stanja. Opis človeka, ki je na poti. Ne razlagaj si prehitro, da ne boš podoben napol ozdravljenemu, ki je mislil, da nekaj vidi.   

V vseh Cezareje Filipove, najdlje od Jeruzalema, jih je spraševal, kaj ljudje pravijo, kdo je. »Kaj pa vi pravite?« »Trdno se je namenil oditi v Jeruzalem«. Odkrito jim je govoril o  trpljenju, zavrženju in vstajneju, ki ga je čakalo. Strah, ki ima moč. A naš končni cilj ni smrt in križ: Cilj je 1 Tes: da bomo vedno z Njim. S tem se tolažite.

In gremo peš proti vrhu.

20190318 095830foto F. Lah

Maša v cerkvi na Taboru. Čudovita barvna okna, s pavi. Simbol spremenjenja v veličastvo. Pri pridigi poslušamo, da Bog nas vsakega kdaj odpelje na našo goro Tabor. Kam se vračaš po okus Boga? Bog je tu svetloba, Luč od Luči. Vsak potrebuje to izkušnjo Božje spremenitve in bližine, da iz tega živi in črpa moč. Spomin na to ljubezen,  v kateri sem okusil Božje, ki tudi mene spreminja v luč za druge, ki sije preko moje podobe. Za nas je krst podoba spremenjenja, ko sem tudi sam slišal nad sabo: »Ti si moj ljubljeni…«. In vsakič, ko operem svoja oblačila v Jagnjetovi krvi. To sprejemati vedno znova, da se postavljam v odnos. Le v ljubezni se spreminjamo v otroke luči. Le ljubezen ima to moč. Tabor je Božja veličina, sijaj in realnost. So tudi majhne stvari, ki so zame lahko Tabor. Važno je, da ne pozabiš! Da, kot apostoli bi ostali tam. A sestop ni konec, četudi se zdi, da je vse zbledelo in da se je Bog umaknil. Takrat, v trenutkih samote, pride skušnjava, da ne bi več zaupal, da se moram opreti na lastne moči, reševati sam svojo kožo in začnem graditi na človeški gotovosti. Pa ugotovim vedno znova, da je to mrtvo, nerodovitno in ne vodi v življenje. Bog pa NE spusti pogleda s tebe. Nikoli. Odpreti se Besedi in dopustiti, da odpre in dopolni in da upanje.

Pot nas nato vodi ob Jordanu, kjer je deloval že Elija. In mimo Jerihe, kjer bil kraj prehoda Izraelcev v obljubljeno deželo. Tam v Salimu je tudi Janez krščeval. Ob Jordanu se tudi mi ustavimo in obnovimo krstne obljube. Mr 9, Lk 9, 51-56. Mt 16. Jezus se je trdno odločil, namenil proti Jeruzalemu. Usmeril, utrdil je svoje obličje proti Jeruzalemu, proti Očetu. Ni umaknil pogleda od Očeta.

Jeriha je najstarejše zelo palestinsko, arabsko mesto. Globoko pod morsko gladino. Jn 1,19-34. Mt 3,1-17. Preko Jerihe se spuščamo v našo pot dopolnjevanja, preko dna in skozi ožine, ki nas osvobajajo samega sebe in nepotrebnih stvari za pot za Njim. Pot očiščevanja. Ne odrešuje nas naša odločitev, ampak Očetova ljubezen, kot Jezusa, ki se je trdno namenil proti Jeruzalemu.  Predvsem: nikoli si ne domišljaj, da si na poti sam. –smo Telo: v občestvu in v Evharistiji, čeprav tako različni udje telesa. Zato ni treba, da hodim sam. 1Kor 1,8. »Zvest je On, ki nas je poklical v občestvo s svojim Sinom«.

Jericho West Bank

Tu, blizu Jerihe, je bil Jezus v puščavi in je doživljal skušnjave. V spomin na to samostan v steni. Tu je poklical Zaheja s smokve. To je kraj ozdravljenja slepega Bartimaja. Mr 10,48. »Odvrgel je s sebe svoj plašč.« Tudi ti vidi, česa ne potrebuješ. To je znamenje svobode.

Tod so nekdaj potovali v Jeruzalem po stari cesti in mimo Jerihe strmo navzgor po vadiju Kelt na 1200m,  do Jeruzalema.

Mi pa naokrog zvečer prispemo v Betlehem in se tam nastanimo. 

 

torek, 19. marec, praznik sv. Jožefa.

V Betlehemu, na mestu Kristusovega rojstva, stoji ena od 3 bazilik, ki jih je dala zgraditi sv. Helena.

Betlehem

Skozi nizka vrata je možno vstopiti v pravoslavno cerkev sv. Katarine s številnimi visečimi svetilkami, preko katere se pride v votlino Rojstva. Na tleh je označena zvezda. Nekateri smo bili pri maši že zjutraj s frančiškani ob 4.30h. Mali prostor in določene ure, ki nekoliko motijo zbranost.

20190319 090916foto F. Lah

Maša za vse je kasneje v kripti prav blizu votline. Nagovor med pridigo opisuje obljubo in stoletja dolge sanje v pričakovanju izpolnitve te obljube. Jn 1: »Beseda, ki je postala meso«. Sv. Jožef je bil del te zgodbe. Imel je obljubo, ne pa garancije. Kot Abraham je »upal proti upanju in to se mu je štelo v pravičnost.« Najlažje je rešiti problem tako, da se ga znebimo. Tudi sam je premišljeval o tem, kako bi Marijo skrivaj odslovil. A je bil dojemljiv tudi za drugačno rešitev. Tudi, ko se je vse zdelo nerešljivo in nemogoče. In je temu verjel. In je v ključnih trenutkih prepoznal drug načrt in zmogel prave odločitve. Prepoznal, slišal in izpolnil – to je njegova odlika. Vsak ima svoje mesto v tem velikem Načrtu. Premišljujmo in ohranjajmo v srcu pozitivno: da je tudi nam dana obljuba, da je Gospod v vsem in bo po zaupanju Vanj bo tudi nam dano.

Po strmih palestinskih cestah nas avtobus pripelje na Betlehemske poljane.

Pastirske poljane

Cerkev, ki jo je kot mnoge, skonstruiral tretjerednik Bertoluci v 50 letih, ima obliko pastirskega šotora. Skozi strop žarijo zvezde, okrog so po stenah podobe angelov in pastirjev. »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Kristus, Gospod.«. Lk 2,1-21. »Marija pa je te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.«

Mt 1,1-17. Jožefov rodovnik, ki opisuje, da je Jezus po mesu pred ljudmi Davidov sin, hkrati pa preko Jožefove vere in odločitve tudi Abrahamov sin, iz vere v obljubo in iz moči, da je gledal preko logike mesa. V tem rodovniku ima mesto tudi 5 žena, ki na ključnih mestih peljejo obljubo naprej, ne po ugledu in ne po moči… Vsaka od teh žena stavi vse svoje na vero in zaupanje. Gal 4,4.

Ustavimo se tudi pri Davidovi zgodbi. 1Sam,16. Kako je Bog preko Samuela Izraelu za kralja izbral najšibkejšega izmed Jesejevih sinov v Betlehemu. Pastirčka Davida. »Vstani, mazili ga, kajti ta je.« Kajti »Bog ne gleda na zunanjost, ampak vidi v srce.« Naprej 1Sam 17 govori o Davidovem srečanju z brati, ki se bojujejo proti Filistejcem in mu z besedami ne prizanašajo. V pripravi na boj proti Goljatu, David prejme bojno opravo, ki pa jo odloži, ker je ni vajen. Vzame svojo pastirsko palico, malho, 5 gladkih kamenčkov in svojo fračo. Ne gre v boj kot enak z enakim, ampak Goljatu pove, da »prihaja v imenu Gospoda.« Tudi jaz naj bom tak, kot sem in s tem kar imam. Kaj so moji kamni, ki so mi dani, in so dovolj, da se vedno znova lahko podam v boj? In nauk zgodbe: naj bomo sinovi istega Očeta prej kot se imenujemo bratje. Ni se nam treba bojevati za prevlado. 

Preko pobočij, kjer gledamo palestinske in Izraelske naselbine, prihajamo v Judejsko višavje in se ustavimo v Ein Karem. V cerkvi Rojstva Janeza Krstnika  so table z molitvijo Zaharijeve hvalnice: »Hvaljen Bog naših očetov…«, tudi slovenska. Janez bi po celotni zgodbi in rodovini bil veliko bolj primeren za pričakovanega Mesija, a prepozna Jezusa in se kot Ženinov prijatelj umakne. »Med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krstnika«, pravi Jezus o njem.

Ein Karem

Višje je pristava, cerkev Srečanja Marije in Elizabete. Pred njo je bronast kip in tudi tu table z Marijino hvalnico v vseh jezikih. Sta se Janez in Jezus poznala? Mt 11, 2-19. Vstopiti v znamenje. »Blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne… Kaj ste šli gledat v puščavo, človeka oblečenega v mehka oblačila. Ali kaj ste šli gledat?« Pričakovali so nekaj drugega. Zdaj pa to… Vam ni pomoči! Po kaj si prišel na romanje? Si pripravljen, videti nekaj, kar bo razbilo tvoje predstave? Če ne, vam ni pomoči. Otroci ste…  Jn 3, 22-30.  »Tisti… krščuje.« »Človek si ne more prisvojiti, če mu ni dano... Jaz nisem Mesija!« Po sadovih se bo spoznalo. »On mora rasti, jaz pa se manjšati.«  

Zvečer prispemo v Jeruzalem. Podelitev, ki nam je dana po večerji: Ni dobro, če mi življenje brli, medli in tli. Kar kaže na Duha, je to, kar prižiga življenje, daje okus, raznolikost, vžiga strast, ogenj, zagnanost. »Po njih sadovih jih boste spoznali.« To so merila razlikovanja. Borba, da to ohranjam, a ljubezen je iznajdljiva.    

 

sreda, 20. marec

Jeruzalem. »Razveselil sem se, ko so mi rekli…« (Ps 122)

Po zajtrku se odpravimo v Armensko četrt, mimo Armenskega samostana sv. Jakoba, kjer se spomnimo velike tragedije 3.5 miljona od Turkov pobitih Armencev v letu 1915-16. Trpeči narod s slavno zgodovino krščanstva, ki ima v svojem jeziku celotno Sveto pismo že od leta 425. V cerkvi Marijinega zaspanja se ustavimo v kripti, kjer počiva kip umrle Marije, na ikoni pa Jezus drži v naročju malo Marijo.

Nato dospemo na mesto, ki ga imenujejo Mali Cenaculum in obhajamo mašno daritev.

20190320 091022 002foto F. Lah

Pridiga začne s stavkom, da je Jezus srčno želel obhajati velikonočno večerjo s svojimi učenci, preden bo trpel. »Srčno sem želel« (Lk 22,15sl.) biti z vami. Srčno! »Izkazal jim je ljubezen do konca.« (Jn 13,2) Kako se to pokaže? Da nekaj dam, da kupim? Ne! Dal jim je sebe, čeprav niso nič razumeli. Takrat. »To delajte v moj spomin.« Lomimo kruh in sebe, in druge. Evharistija je prostor, kamor darujemo sebe z vsem. Je vir in višek: Nedelje in med tednom. Ali je? Naj to daritev obhajamo redno in vredno. To zahvalo Gospodu, da ostaja med nami.

Po koncu ostanemo na vrtu v nenavadni zbranosti in tišini. Kateheza zatem govori o  Telesu: 1Kor 10, 14-33. 1Kor 11, 17-34. 1Kor 12, 12-31. »Če en ud trpi, trpijo vsi«. »Vi ste pa Kristusovo telo in vsak zase ud.« »Različni so milostni darovi,, Duh pa je isti. Vse, karkoli delate, delajte v Božjo slavo.«

Mr 14, 12-16. Dvorana zadnje večerje. »Tam nam pripravita«, kjer je že vse pripravljeno.  Dvorana iz časa križarjev, spremenjena večkrat, ostanki mošeje in na kapitelu pelikan, ki odpre srce, kot simbol daritve.   

Potem se vzpnemo do cerkve Pri petelinjem petju: Galicantum. S ploščadi imamo pogled na judovsko pokopališče., tempelj z 2 mošejama, in mesto: Davidovo staro mesto, kopel Siloa s studencem najbolj spodaj, na dolino Cedrona, Oljsko goro. Na mestu templja, je spomin Abrahamove daritve Izaka na gori Morija, na Salomonov oltar in spomin na mesto vnebohoda Mohameda. Viden je Tempelj. Zahodni zid, zid žalovanja je simbol za Jude, mali ostanek nekdanjega zidu okrog templja, ostalo njim sveto, je uničeno. Mesija bo ob poslednjem prihodu prišel v tempelj skozi Zlata vrata in zato nasproti templju pravoverni bogati Judje želijo imeti svoje grobove.  

Galicantum stopnice

V cerkvi Galicantum so ječe, kjer je Jezus prebil noč pred sodbo in je spomin na Petrovo zatajitev. Mr 14, 43-konec. Lk 22, 54-62. Trojna zatajitev: »Ne poznam ga.« (Gospoda). ».«Tudi ti si bil z njimi. Nisem (skupnost). »V resnici, saj si Galilejec. Ne vem, kaj praviš.« (ne vem, kdo sem jaz sam).  Od studenca so speljane stopnice, po katerih so se vzpenjali do dvorane zadnje večerje in navzdol v Getsemani.

Obiščemo zid žalovanja. Judovski sveti kraj, relikvija, kjer verni Judje in Judinje zataknejo svojo molitev med kamne. Ps 50. V tleh je še 12m skritega zidu. Janez Pavel II je na listu napisal in zataknil: Odpusti nam, kar smo mi naredili tvojemu ljudstvu! Mnogo mladih srečamo.

Nato spremljamo Jezusa na njegovem križevem potu po kapelah in ulicah mesta po Via dolorosa. V vrvežu trgovcev in turistov se prebijemo na streho etiopskega samostana, ki kaže veliko uboštvo. Od tam se spustimo v Baziliko božjega groba in smo deležni zadnje postaje frančiškanskega križevega pota, ki poteka znotraj Bazilike in se konča v posebni Kapeli vstajenja. Cel pot v cerkvi je procesija z lučkami in obdana z latinskim petjem. Gneča narodov na vsakem koraku.

Po večerji nas p. Roblek umiri in uvede v večerni pregled dneva. »Najsi jeste ali pijete ali karkoli drugega delate, vse delajte v Božjo slavo.«

 

četrtek, 21. marec

Skupaj se odpravimo čez mesto in preko Levjih vrat, do Cerkve narodov, ob vznožju Oljske gore. Lk 22, 31-34. Debla starih oljk v vrtu pritegujejo poglede. »Peter, jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.« »Obšel ga je smrtni boj, on pa je še bolj goreče molil. ...pot, kot kaplje krvi,… Dovolj je!« 

Cerkev sama je temačna, z vijoličastimi okni s križi in v temoti tega kraja pokleknemo in se dotikamo skale, na kateri je naš Odrešenik potil krvavi pot. Molim za zvestobo, bližino v času preizkušnje, za prave besede v stiski…

Od tu se mimo judovskega pokopališča vzpnemo navzgor do malega svetišča Dominus flevit.

dominus flevit okno

»Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. Rekel je: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« (Lk 19,41-44)

»Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so proslani k tebi! Kolikokrat sem htel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!" (Lk 13,34).

Zjokal se je nad njim - nad menoj! Skozi okno nad oltarjem je lep pogled na tempelj. Božja beseda in pridiga pa govorita o grešnici, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju. Jn 8. Vržejo jo v sredo pred Jezusa. Grozijo jo kamnati z močjo in oblastjo zapovedi. »Mojzes nam pravi take kamnati.« Kaj pa ti? »Kaj pa ti praviš?« Silijo vanj. S pobočja Oljske gore gledamo na tempelj. Postajal je vse bolj trd, suh in kamnit. »Odnesite to proč. Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice.« Ko zmanjka božjega usmiljenja in srca, ostane le še zapoved in trgovanje. Kolikokrat je Jezus prej gledal na tempelj, Očetovo hišo. »Abba, Oče«. Nekje tu je učil  svoje učence moliti. Vsi nosimo v srcu hrepenenje po domu in Očetu, pademo pa iz hrepenenja in napačnega spoznanja, zavedeni od kače, ki mnogo obljublja in malo da. Jezus »sklonjen piše po tleh«. Počasi odmetavajo kamne  svoje breme na tla, drug za drugim, odhajajoč od najstarejših dalje. Skupinsko obrekovanje: ko se ne ve več, kdo je kamen vrgel in nihče ne vzame nase krivde za udarec. Anonimnost, v katero se skrijem. Govori raje direktno. A samo reči resnico v obraz, je premalo. Počakaj, da pridobiš ljubezen v srcu do tega človeka, potem šele, bi smel kaj reči. Prej ne!

Na vrhu Oljske gore je cerkev Očenaša, še zadnja od 3 bazilik, ki jo je sveta Helena dala sezidati v prvih časih. Sedanja je iz križarskih časov, okrog nje pa so nanizane table Očenaša v vseh jezikih in dialektih. Bistvena resnica, zaradi katere je ta cerkev bila tako pomembna: Vera v Očeta našo vero razlikuje od drugih.

Prav na vrhu pa je mala mošeja, spomin na kraj Jezusovega vnebohoda.

Potem se spustimo navzdol, do dna Cedronske doline in še po dolgih stopnicah navzdol, v cerkev Marijinega groba. S stropa visi na stotine oljnih svetilk, ki pripovedujejo pravoslavno zgodovino. Sklonimo se v grob in na drugi strani nas preseneti lepa bizantinska ikona Marije, z izredno milim nasmehom. Mt 6, 5-15.

Mimo kopališča v Betesdi in  mimo cerkve sv. Ane pridemo v Kapelo bičanja, kjer sklenemo uradni del romanja. Naprej hodi vsak sam z Gospodom.

Na Via Dolorosa, kjer je Jezus nosil križ nas vse, zaključujemo svoje romanje. Sklenemo ga v Baziliki Božjega groba in na Kalvariji, kjer je izdihnil svoj zadnji »Dopolnjeno je« (Jn 19,30). Tu ni več potrebno besed. Samo molitev, češčenje in zahvala.

Večerna skupna refleksija je pokazala vse bogastvo in nihče ni ostal ravnodušen v krajih, ki nam jih je bilo dano obiskati in jih povezati  z Božjo Besedo. P. Jože je zapisal: »Podarjeno mi je bilo toliko Božjega Duha, notranje luči in okušanje Božji slave! Toliko solza sreče in Gospodove nežnosti že dolgo nisem doživel. Na koncu, ko sem odhajal iz Jeruzalema, sem rekel Gospodu, kot starček Simeon: »Zdaj, Gospod, odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.« Moje oči so smele notranje gledati v cerkvi Marijinega oznanjenja, kako se Božja Beseda spušča v Marijino telo in postaja meso, se naseli med nami in v nas, prav zdaj, na tem kraju in povsod. Padel sem na kolena in se zjokal, ker sem v srcu začutil to nedoumljivo Očetovo ljubezen, ki se sklanja v svojem Sinu do vsakega človeka.  Moje oči so žarele ob toliki svetlobi sonca, ki je sijalo na Galilejsko morje in na množice ljudi, ki jih nihče ni mogel prešteti, ti so z odprtimi usti  in ušesi poslušali Jezusovo besedo, veselo vest o Božjem kraljestvu. Vsa narava se vzradostila, oblekla se je v zelenje in okrasila s cvetjem dreves in vseh vrst dišečih rož. A ves sijaj stvarstva  je bil le bledi odsvit Božje slave, ki se je naselila  v mojem srcu, ko smo  bili na Gori blagrov in poslušali Jezusov govor. V Duhu sem zrl vse množice sveta, h katerim se obrača Jezus. Videl sem, kako se žareli njihovi obrazi, ko jim govoril na srce. To se je dogajalo med obhajanjem svete maše. Prav tako tudi naslednji dan, na gori Tabor, na kraju Gospodovega spremenjenja, sem doživljal višek Gospodove lepote in slave, kako zajema vse stvarstvo in objema vse človeštvo, kako se vsi spreminjamo v njegovo telo, vedno bolj njemu podobni, vedno bolj prežeti z ljubeznijo Svetega Duha.«

 

petek, 22. marec 

V Baziliki Božjega groba, na Kalvariji, zgodaj zjutraj darujemo mašo za nas vse. In za vse, ki so se nam priporočili na pot. Tu ni treba velikih besed, še celo odvečne so! Na tem mestu trpljenje in ljubezen dosežeta vrhunec. Obe ostrini sta druga ob drugi in na konici meča je sočutje. Sočutje. Na poti za Gospodom in z brati.

20190322 055328foto Ferdo Lah

Blagoslov in občestvo nas spremljata na poti do letališča v Tel Avivu, Istambulu in Brniku. In povratek v našo Galilejo.

Za vse: Bogu hvala!

Zapisala Majda Kočar

 

Tudi gospa Marija Stanonik je zapisala svoja doživljanja poti po Gospodovi deželi - spet po dvajsetih letih:

Utrujeni od celodnevnega potovanja iz Ljubljane prek Istanbula in Tel Aviva se zvečer zberemo pri sveti maši v podzemni kapeli patrov Srca Jezusovega Betharram. Ob Jezusovi daritvi je pri oltarju, o, dvanajst duhovnikov – dvanajst apostolov, ki so ga za njegovega bivanja na zemlji spremljali po Galileji in vse tja do Jeruzalema v Judeji. Ob častitljivi primerjavi se izmed njih dvigne mrmrajoči pomislek.[1] Drugi smo kakor iz tiste množice, ki je, strmeč nad Njegovim naukom, drla za njim, a so ga v odločilni uri prav tako pustili samega. »Vaša pravičnost naj bo večja kot pismoukov in farizejev,« (prim. Mt 5,20) nas na začetku romanja po Sveti deželi nagovarja mašnik, duhovno poglobljeni biblicist Maksimilijan Matjaž in z Jezusom vabi »na drugo stran« (Mt 8,18)[2] in bi s Pavlom mogli vzklikati: »Kristus živi v meni« (Gal 2,20).[3] Lahko se pogovarjamo, vendar ne o svetu, od koder smo prišli. Dajmo si priložnost, da se zgodi, kar se ima zgoditi tu v tem prostoru. Potrpežljivo čakajmo.[4]

Gospod Bog spreminja naše načrte in predpostavke.[5] Nam je poslal dež, da bi v živo doumeli skrivnost Božje besede:

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba

in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,

in naredil rodovitno in brstečo,

dal sejalcu seme in uživalcu kruh,

tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:

ne vrne se k meni brez uspeha.

temveč bo storila, kar sem hotel,

in uspela v tem, za kar sem jo poslal (Iz 55,10-11).

Maša v cerkvi sv Jožefa[6] je samo nadaljevanje za spoznanje in priznanje: Božja pota niso naša pota! Kakor je očeta naše vere Abrahama odpravil v neznano, je še veliko bolj presenetil Jožefa, Marijinega zaročenca in moža. Slovel je kot pravičen[7] in je v srcu premišljeval, da bi v skladu z Mojzesovo postavo ne osramotil žene. V stiski se je jo odločil »skrivaj odsloviti« (Mt 1,19).

V Svetem pismu se premišljevanje ne nanaša na človekov razum ali filozofsko vprašanje niti na duhovno meditacijo, »temveč bojevati se z Besedo, upati se bojevati z Gospodom, zaupati Gospodu, toda tako bojevati se je težko.«[8] Rabim pomoč od zgoraj, da bi duhovno vztrajal/-a na poti, kako vztrajati v tem boju.

Pomeni, da ne spregledamo glavnega akterja, ki je Gospod sam, Sveti Duh. Bil je z Marijo, njenim možem Jožefom in je z nami: Marija je premišljevala, kaj pomeni Angelov pozdrav njej. Reče ji: »Gospod je s Teboj.« (Lk 26,28). »Prejeli boste moč Sv. Duha. Tudi ta naša pot je v znamenju Duha. Izprositi odprtost za Sv. Duha, kar daje Božja modrost, da spoznam, kar sem bil spoznan.«[9]

  1. Sveti Duh = ogenj. Njegova ključna lastnost je luč, plamen. Ogenj v zaprtem prostoru tli, nastane dim in se v njem zadušimo. Prositi za ogenj, ki se bo vnel in dal moč. To se lahko zgodi le na odprtem. Sv. Duh Pripravi srce, ogenj, ki žari v meni. Ni, da le pove, kaj moram storiti. Sveti Duh želi v meni uresničiti resnico, ki prihaja od Boga. Mi daje moči. Jožef – vstal in storil, kar mu je naročil Gospodov angel (prim. Mt 1,24). Da se ogenj (Svetega Duha) razplamti, rabi odprtost, prostost > odprtost v občestvo.
  2. Duh življenja = je Gospodov Duh. Kjer je Duh, tam je življenje. Pri oznanjenju Mariji: »Zgodi se mi po Tvoji besedi« (Lk 1,38) ni delovala sama beseda. VERBUM HIC FACT. Kmetovalcu, ki jo seje, obrodi, da sam ne ve, kako (Mr 4,13-20). Ne le beseda, ampak Sveti Duh, ki v njej deluje, tj. lastnost Božje besede. Pred njo se je treba umakniti = umreti.
  3. Duh občestva = Duh, ki prihaja od Očeta, vodi k Očetu in rodi občestvo. Biti sam ni rešitev. Bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja (prim. Mt 9,36). Ključno merilo za Svetega Duha je, če me odpira občestvu. Na romanju smo prisiljeni biti skupaj. Na preizkušnji. Prav prek tega smo blagoslovljeni. Sveti Duh je duh, ki me odpira v občestvu. Tj. največji dar, ki mi daje spoznanje, da mi govori. Bogu hvala za dar poslušanja.

Duhovne vaje so vaje priprave na življenje. Gospod od nas ne pričakuje več, ampak kar je najboljše, pristno.

Celotni zapis lahko snamete tukaj.

 

[1] Pač v zadregi, kdo od njih bi utegnil biti zamenjan.

[2] Prostorsko: Genezareškega jezera oz. morja. Simbolično to pomeni vabilo k spreobrnjenju.

[3] Biblično romanje z duhovnimi vajami v Sveti deželi pod vodstvom prof. dr. Maksimilijana Matjaža in v organizaciji p Petra Lavriha, Komisariat za Sveto deželo, petek, 15. 3. 2019.

[4] Biblično romanje z duhovnimi vajami v Sveti deželi pod vodstvom prof. dr. Maksimilijana Matjaža in v organizaciji p Petra Lavriha, Komisariat za Sveto deželo, petek, 15. 3. 2019, Sobota, 16. 3. 2019.

[5] Po načrtu naj bi imeli mašo na prostem ob Genezareškem jezeru.

[6] Duhovniki okrog oltarja so, naključno ali ne, zame je to pomenljivo, razporejeni tako, da sta vsak na enem kraju eden s priimkom A – Alič in na drugem kraju Ž – Žakelj, oba Žirovca.

[7] Judje so bili na pravičnost tako ponosni, da je postala njihov malik. »Plašč, pod katerega skrijemo, kar v resnici sem. V resnici se to mojega bistva ne dotika.« Paradoks. Jožef pravični, Zaharija, Elizabeta tudi so živeli po postavah.

[8] Maksimilijan Matjaž v pridigi.

[9] Maksimilijan Matjaž v pridigi.

 

Back to top