klicv novo

O življenju poklicanih v občestvo

S Prvim pismom Korinčanom si je apostol Pavel zadal težko nalogo, kako sporočiti skrivnost Božje modrosti in človekovega odrešenja, razodetega po Jezusovem križu, v okolje cvetoče blaginje, ki se je zavedalo svoje moči in modrosti ter je prisegalo na svobodomiselnost in pluralizem. Zato sodi pismo danes med najbolj preučevane in aktualne tekste Nove zaveze. Odpira namreč vprašanja, ki jih soočenje Kristusovega evangelija in sodobnega sveta vedno prebuja. Čeprav je naša evropska kultura v svojem jedru še vedno krščanska, ji dejansko postaja evangelij vedno bolj tuj in nepomemben. Zdi se, kot da krščanski oznanjevalci izgubljajo boj s konkurenčnimi kulturami, religijami, ideologijami ter z vplivi raznih centrov politične in gospodarske moči. Še posebej zaskrbljujoče je, da evangelij ne uspe več prepričljivo nagovoriti sodobnega človeka, ki se v vsakdanjem stresu ne zmore več ustaviti, ki ne more zavarovati samega sebe in svojih najboljših osebnih odnosov, ki izgublja smisel in željo po prihodnosti ter se zadovolji zgolj še s ponudbami potrošniške kulture. Ker pa ta ne more potešiti njegove potrebe po sprejetosti, ljubezni in miru, postaja vedno bolj zagrenjen, nerazumljen, osamljen in napadalen. Stanje duha tako danes ni bistveno drugačno, kakor je bilo v Korintu pred skoraj dva tisoč leti, ko je tam Pavel tisto peščico poslušalcev, ki ga je hotela poslušati, učil o nekem drugačnem, alternativnem načinu življenja. Te alternativnosti pa ni prikazoval kot nekaj, kar bi bilo mogoče živeti samo tako, da bi izstopili iz kulture, v kateri so živeli, ampak kot novost, ki jo je mogoče živeti v vsaki kulturi – na vsakem kraju (1,2). Odpiral ji je oči za to, kaj pomeni poklicanost v občestvo (gr. koinōnia) z Jezusom Kristusom (1,9), ki je postal telo (11,24sl.), da bi se lahko v njem na otipljiv način razodel Božji načrt za človeka, za njegovo svobodno in uresničeno življenje.

Čeprav Pavel v Prvem pismu Korinčanom odgovarja na najrazličnejša vprašanja, ki se porajajo v mladi korintski krščanski skupnosti, je motiv, ki se pojavlja skozi celotno pismo, prav telo (gr. sōma) v najrazličnejših pomenih. Tako je na začetku predstavljen križani Kristus kot tisto telo, ki je temelj, na katerem verniki gradijo svojo poklicanost, in povezuje vse v eno občestvo Cerkve. Vsak razdor med njimi je zato najmanj pohujšanje in norost, v resnici pa odpad od vira življenja (pg. 1–4). V nadaljevanju spregovori o skrunjenju telesa, ki se dogaja v različnih oblikah nečistosti in nemoralnosti (pg. 5–6). Človeška telesa niso predmeti brez posebne vrednosti, s katerimi bi lahko počeli karkoli in pri tem ne bi zaznamovali celotnega človeka, tako njegove duševne kakor duhovne resničnosti. Pavel oznanja za grško kulturo nezaslišano novost, da so prava svetišča človeška telesa, da je telo človeku podarjeno in posvečeno, da se lahko prav z njim najbolj približa Bogu (6,19-20). V telesu je mogoče živeti poročeno ali samsko. V vsakem stanu je odraz Božjega načrta za človeka. Najpomembnejše pri tem je, da živi zvesto svoji poklicanosti in raste v predanosti Gospodu (pg. 7). Dalje spregovori o potrebi telesa po hrani in konkretnih dobrinah (pg. 8–9). Nič, kar je ustvarjenega, ni greh in nečisto samo po sebi, ampak stvari onečašča človekov namen. Če bodo imeli pravo spoznanje, to je ljubezen, ki gradi (8,1), lahko uživajo vse in bodo ostali svobodni. Pavel še posebej opozori na možno zlorabo obredov in gostij, ki se lahko spremenijo v malikovanje (pg. 10–11). Vse je sicer dovoljeno, a ne koristi vse (10,23). Zavedati se morajo, da se v njihova telesa vtisne vse, kar počnejo: če jejo z Gospodove mize, postajajo Gospodovi, če z miz malikov, postajajo maliki (10,18-21). Človek jé in pije svojo sodbo (11,29). Pavlovo oznanilo o telesu doseže svoj vrh s poročilom o tisti noči, ko se je Gospod izročil v telo, ki ga lahko človek jé in pije (11,23-27). Evharistična miza tako postane središče občestva, ki je tako trdno povezano med seboj, kakor so med seboj povezani in odvisni posamezni udje v človeškem telesu (pg. 12–14). Verniki postajajo otipljivo Kristusovo telo (12,27), obdarjeni z različnimi darovi milosti ali karizmami, ki jih Gospod po Duhu daje v službo drug drugemu, da se gradi nova skupnost – Cerkev. Na koncu spregovori še o koncu (gr. telos), tj. o cilju in smislu človeškega telesa (pg. 15). Ker je Božji Sin živel v telesu in je v telesu umrl in vstal, bodo tudi človeška telesa rešena umrljivosti in bodo dobila podobo neumrljivega. Takrat se bo dokončno uresničila obljuba o novem – neminljivem življenju (15,54-55).

Ljubljana: Teološka fakulteta, 2015. 216 str. ISBN 978-961-6844-44-4. 13 EUR

Knjigo lahko naročite na naslovu:

TEOF-ZALOŽBA, Poljanska 4, 1000 Ljubljana; e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

 

Recenzija: Ivo Žajdela, Družina, marec 2016

 

София plus.google.com/102831918332158008841 EMSIEN-3